Pred sto leti so tehniko pridobivanja oglja v kopah v kraje na Dolah prinesli italijanski oglarji.

Po prvi svetovni vojni so začeli na področju Kuma, Podkuma, Dol in Gabrovke (Sveti Križ) močneje oglariti. V gozdovih so delali goloseke, poti ni bilo, spravilo je bilo konjsko.

Les za kope so sortirali: prvovrstni je bil bukov les debeline 5-10 cm za t.i. »«kanelo« oglje, prodajalo se je v železarne, drugovrstno so uporabljali kovači, tretjevrstno je bilo braško oglje, leskovo oglje. Oglje so vozili na železniški postaji Mirna in Velika Loka.

Med drugo svetovno vojno ni bilo oglarjenja, saj je večina ljudi bila izseljena v Nemčijo. Med drugo svetovno vojno je bil večji posek drevja le preseka, široka 100 m, med nemško in italijansko mejo.
Domačini so se začeli vračati po koncu druge svetovne vojne julija 1945 po vojni se je nadaljevalo oglarjenje še v večjem obsegu, saj so v teh letih z železniške postaje Mirna odpeljali tudi po 170 vagonov oglja, proizvedenega večinoma na tem območju. Na področju Gabrovke se je oglarjenje končalo okoli leta 1950. Na Dolah se je nadaljevalo. Drugega dela, razen kmetijstva in gozdarstva, ni bilo, ker ni bilo tovarn.

Po drugi svetovni vojni so se pojavili prvi gozdarji. Od leta 1945 do 1950 je obstajala gozdna milica. Leta 1950 se uvede nadzor nad gozdovi in odkazilo (označitev dreves za posek), golosekov je bilo manj. Sekati so začeli tudi tehnični les listavcev. Precej so sekali tud rdeči bor debeline 15-25 cm, ki se je uporabil v zasavskih rudnikih kot jamski les. Kvaliteten tehnični les listavcev pa se je prodajal v Rimske Toplice (stoli za Ameriko), Kopitarno Sevnica (kopita za čevlje), LIP Savinjska Celje, Stol Kamnik … Žagale so žage na venecijankah na Sopoti in Bistrici. Poleg tehničnega lesa se je sekal tudi manj kvaliteten les za drva.

Leta 1953 se začenjajo velika pogozdovanja (smreka, bor in macesen). Drevesnice so bile na Dolah, Loki pri Zidanem Mostu… Pogozdovali so površine v bližini naselij, kjer je bilo steljarjenje in so bili gozdovi močno devastirani. Sprva je področje Dol in Gabrovke spadalo pod okraj Trbovlje. Leta 1962 pa se Dole in Gabrovka priključijo Kmetijsko gozdarski zvezi Litija. Leta 1963 pa se gozdarstvo odcepi in postane samostojno, organizirano v Gozdno-gospodarstvo Brežice. Danes je gozdarska služba organizirana v Zavodu za gozdove Slovenije.

Oglje se je po vojni izvažalo predvsem v Italijo, med domačimi porabniki pa sta bila velika odjemalca ljubljanski Litostroj in strojna tovarna Trbovlje. V zadnjem času se oglje uporablja večinoma za pripravo jedi na žaru, manjše količine pa uporabljajo tudi v kemični industriji, gumarstvu (pnevmatike), pri spajkanji bakrene in pocinkane pločevine in za proizvodnjo specialnega jekla v železarstvu.

Kvalitetno oglje uporabljajo umetniki za risanje. Ogljeni prah je nepogrešljiv kot tiskarsko barvilo za fotokopirne stroje in pri izdelavi samokopirnega papirja. Aktivno oglje ima absorpcijsko sposobnost, saj lahko vpije tudi do 60% vode in je tako uporabno za razne filtre pri čiščenju vode in plinov. Proizvodnja oglja se je v teh krajih ohranila do danes.