• NEUDORF JE NEKDANJI LOVSKI DVOREC JANEZA VAJKARDA VALVAZORJA

Neudorf je nekdanji lovski dvorec janeza vajkarda valvazorja, kranjskega plemiča in polihistorja (zgodovinarja, topografa, geografa, kartografa, naravoslovca, tehnika), zbiratelja in založnika ter vojaka in poveljnika.

Janez Vajkard Valvazor se je rodil leta 1641 v Ljubljani, na Starem trgu št. 4, kjer je danes tudi spominska plošča (viri pričajo drugače, zato bo potrebno rojstno hišo iskati drugje). Sprva je študiral pri jezuitih, nato pa nadaljnjo izobrazbo iskal v tujini: v Salzburgu, Münchnu, Ingolstadtu, Nürenbergu in Augsburgu. Kot vojaški poveljnik je sodeloval v boju proti Turkom, potoval po domovini in tujini… Vse videno si je zapisal, izrisal v svoj dnevnik in na ta način »zabeležil vse, česar se je na popotovanjih naučil«. Začel je oblikovati svoje, kasneje izdano življenjsko delo. Zanimal se je predvsem za naravo in nenavadne pojave v njej. Leta 1672 se je oženil z Ano Rozino Grafenwegovo in kupil gradove Bogenšperk (Wagensberg), Črni potok (Schwarzenbach) in že takrat potrdil grad Litija (Lichtenberg). V njegovi lasti je bil tudi lovski dvorec Zavrh (Neudorf). Rodni grad Medija (Galleneck) pa je prešel v roke njegovega brata Karla.
Leta 1689 je izšlo njegovo življenjsko delo SLAVA VOJVODINE KRANJSKE kot sad avtorjevih potovanj, raziskovanj. Valvazorju je prinesla slavo, a na žalost je njena izdaja zahtevala veliko denarja. Prodati je moral gradove, med njimi tudi Bogenšperk, hišo v Ljubljani ter svojo bogato knjižnico, ki jo je kupil zagrebški škof. Danes je to knjižno gradivo shranjeno v Narodno-univerzitetni knjižnici v Zagrebu.

Grad Neudorf je bil poleg Gallenecka (Medije) takorekoč drugi rodbinski sedež Valvasorjev. Kdaj natančno ga je mlajša rodbinska linija pridobila, iz ohranjenih arhivskih virov ni mogoče sklepati. Janez Vajkard Valvazor v Slavi Vojvodine Kranjske pravi: »Dieses Schloss ist schon / viel und lange Jahre / Valvasorisch gewesen.« (Ta grad je bil že veliko in dolgo let valvasorski.)

Zapuščinski inventar Adama Valvasorja iz leta 1625 vsebuje popis njegove zapuščine na Mediji, Zavrhu in v Ljubljani ter tri listine v zvezi z rodbino Valvazorjev, datirane na Zavrhu leta 1623.

Naslednji Valvasor na Zavrhu je bil Janez Krstnik Valvasor. Po njegovi smrti 1650 je dvorec dobila vdova Regina Sidonija, za njo pa sin Adam Seifried, ki ga je zamenjal z otroki Janeza Herbarda za Medijo leta 1681. Zavrh je tako prišel pod upravo potomcev Janeza Krstnika (kasneje Herbardov), medtem ko je Medija bila pod Seifriedi. Kdaj je rodbinski naslov prišel na Janeza Vajkarda in njegovo rodbinsko vejo, ne vemo. Sam ga omenja v svojih delih, saj je nekaj časa na njem celo živel. Poleg tega ga je vnesel tudi v svoj plemiški grb, kjer lahko preberemo kratice: I.W.V.Z.G.V.N.W.L.V.S., kar pomeni: »Johann Weichhard Valvasor zu Gallenek und Neudorf, Wagensberg, Lichtenberg und Schwarzenbach.« (Janez Vajkard Valvazor z Medije in Zavrha, Bogenšperka, Litije in Črnega potoka).

Gospodje z Zavrha so imeli poleg dvorca v lasti tudi mlin in mlinarja v Sopoti; domnevno pa je nekdo od gospodov dal zgraditi tudi žago za domačo uporabo. V petdesetih in šestdestih letih 18. stoletja so vsa posestva Valvasorjev druga za drugim prehajala v tuje roke. Zavrh je leta 1753 od Jurija Seifrieda Valvasorja kupil Jožef Ernest Scharlichi, od leta 1762 dalje pa je kot kupec imenovan Michelangelo Zois Edelstein.
Leta 1870 so iz Francije v tedanjo Avstrijo pribežali samostanski bratje trapisti. Kupili so Zavrh, ga preuredili v samostan in v prvem nadstropju iz grajske kapele naredili glavno kapelo. Ukvarjali so se s kmetijstvom in živinorejo. Ker pa ni bilo dobrih povezav s svetom, so grad prodali 1894 neki grofici. Iz gradu vodi tudi rov, ki naj bi se končal v Sopoti. Tega lahko deloma tudi vidimo v kleti današnjega »dvorca«. A završka vdova je leta 1901 grad in posest prodala. Hišo in gozd je kupil Franc Bostič, medtem ko so travnike in njive pokupili drugi posestniki.

Nov gospodar Voje – Franc Bostič je razpadajoči grad obnovil in ohranil njegovo prvotno podobo. Za ohranitev tega pomembnega kulturnega spomenika se trudijo tudi današnji lastniki gradu, Bostiči, potomci nekdanjega Franca. Te predstavljajo že trije rodovi: Jože, njegov sin Jože ter zadnji lastnik Franc Bostič, ki je umrl leta 1999. Sedanja lastnica je ostala njegova žena Marta s sinom in hčerama.

Med drugo svetovno vojno so bili prebivalci Zavrha izgnani v Nemčijo, v gradu pa so ustanovili nemško postojanko. Takrat naj bi pokradli dragocene grajske slike in sesuli kapelo. Ostal je le kip svetega Roka pri vratih. Po vojni so jo ponovno prevzeli Bostiči, ki se danes ukvarjajo s turistično dejavnostjo. Še danes si lahko ogledamo ostanke rova v kleti, obnovljeno viteško in lovsko sobo.