Proizvodnja oglja je v prazgodovini pomenila osnovo za pridobivanje kovin, predvsem bakra, brona in železa. Bron je zlitina bakra in kositra. Baker je kovina, značilna skupaj z zlatom za bronasto dobo (okrog leta 4000 do 3000 pr. Kr). Proizvodnja kovinskih predmetov je zapletena, vendar so metalurgijo, neodvisno drug od drugega, odkrili na več krajih. Oglarjenje je bilo osnovni izvor sredstev za balzamiranje trupel pomembnih oseb v egipčanski kulturi (3100 do 332 pr. Kr.).

V času železne dobe (1200 do 500 pr. Kr.) se je razmahnila obdelava železa na Bližnjem vzhodu (okrog leta 1000 pr. Kr.) in pa razvoj keltske družbe v železnodobni Evropi z zmerno klimo. V tem času so hitreje krčili gozdove zaradi nove tehnologije pridobivanja in obdelave železa ter pridobivanja obdelovalnih površin v kmetijstvu. Orožje, okrasje in pivsko posodje kažejo za ta čas visoko stopnjo spretnosti pri obdelavi kovin. Kelti so pridobivali veliko količino železa za izgradnjo za ta čas značilnih naselbin, imenovanih gradišča, saj so samo za povezovanje brun izdelali na stotine ton žebljev. Ostanki takšnih gradišč so prisotni tudi blizu vasi Gradišče in Suhadole. Tudi kakovost obdelave železa je bila za tiste čase presenetljivo visoka. Značilne so tudi okorne lončene posode, pokrite z bleščečo grafitno plastjo. Pri nas v Sloveniji je bilo v tem času pomembni topilniško središče v okolici Vač pri Litiji, kjer so bile najdene znamenite situle.
Zadnji antični sledovi železa na naših tleh so iz rimske dobe, nato pa vse do 14. stoletja nimamo nobenih večjih dokazov železarstva pri nas.

Seveda lahko trdimo, da je oglje spremljalo človeške kulture tudi do srednjega veka, posebno v tiste kraje, kjer se je razvijalo rudarstvo in pridobivanje železa. Pri nas se je šele v dobi renesanse razmahnilo železarstvo, brez gozdov in obsežne proizvodnje oglja ga ne bi bilo. Z razvojem rudarstva in pa prometa, predvsem železniškega, je premog začel nadomeščati oglje v metalurgiji, vendar ga predvsem v fužinarstvu ni nadomestil. V teh časih gozd ni imel take vrednosti kakor danes in je bilo oglje pomemben proizvod vse do 90ih let 19. stoletja, ko se je bukov les začel uporabljati tudi v tehnične namene in je dosegal boljšo ceno kot oglje.

Oglarjenje je doživelo največji razmah v 19. stoletju, ko se je močno razvilo fužinarstvo. Okrog leta 1848 se je tako največ oglja pridobivalo na Gorenjskem ter v Kočevskem Rogu, manj na Dolenjskem in majhne količine ne Notranjskem. Veliko so ga kuhali tudi v Trnovskem gozdu in ga vozili v rudnik živega srebra v Idriji.

Ko so se razvili modernejši načini železarstva in povečale možnosti za prevoz hlodovine oz. drv, se je oglarjenje močno zmanjšalo. Okoli l. 1930 je znašala letna proizvodnja oglja v Sloveniji samo še 28-30 tisoč ton, predvsem za izvoz. Po drugi svetovni vojni je bilo močno razširjeno na Dolenjskem, kjer se je ohranilo vse do danes. Ohranilo se je še drugod po Sloveniji (Škofjeloško hribovje, Pohorje, Trnovski gozd, Boč, Pokljuka …) predvsem kot posebnost. Ostanki kopišč so v gozdovih po vsej Sloveniji.