DOLE... od prazgodovine do danes

Pri sprehodu po naših krajih ne moramo mimo naše preteklosti, tako naravne kot družbene, ki je to območje oblikovala in ga še danes preoblikuje.

ANTIČNI PROSTOR

Omemba prostora med Savo in Mirno

Naši kraji so omenjeni že v času antike, točneje v obdobju rimskih pohodov na Slovenskem. Iz virov lahko razberemo poti, ki so potekale od Jadrana proti Baltiškemu morju. Te so vodile ob vzhodnih Alpah skozi hribovje predela med Ljubljansko in Celjsko kotlino in ob tem naletele na ožje prehode, ki so imele velik strateški pomen: Atrans (Trojane), Črni graben, Tuhinjska dolina ali pa kar Savska vodna pot. Na to glavno prometnico so bile priključene tudi prečne ceste iz notranjosti slovenskega ozemlja; takšna je tekla od Neviodunuma (Krškega) ob Savi navzgor ali ob spodnji Savinji do Celeije (Celje). Nanjo se je naslonila še pot, pomembna za razvoj našega območja, saj je potekala od Praetoriuma Latobicoruma (Trebnjega), Mirnski dolini, dolini Bistrice, potoka Sopote proti Zidanemu Mostu.

Te poti so bile vzdrževane in ponekod tlakovane, ker so jih uporabljale rimske legije pri osvajanju ozemelj na vzhodnem delu imperija.

V srednjem veku pa so bile te poti manj zaščitene in vzdrževane, zato so se ohranile le nekatere, a vseeno se lahko pohvalimo, da se je cesta ob Savinjski dolini in v dolini potoka Sopote obdržale. Teče preko prevala Preska in Prežganje proti zahodi Sloveniji.

Gradišča

Za železnodobno obdobje (Hallstatt) so značilna naselja, ki jih najdemo tudi v naših krajih. To so t.i. »GRADIŠČA« - utrjena naselja na številnih gričih, hribih in vzpetinah širom Slovenije. Običajno so jih postavljali nad dolinami, da bi lažje nadzorovali bližnjo in daljno okolico. Večina gradišč je imela dovolj veliko kmetijsko zaledje. Glede na lego, način, kako so bila utrjena in njihovo velikost jih razlikujemo več vrst. Na Dolenjskem so bila najštevilčnejša manjša naselja na vrhu vzpetin z enojnim obzidjem, ki je v celoti obdajalo poselitveni prostor. Nasip okoli naselja je varoval ljudi in njihovo premoženje v vasi. Ta obzidja so bila grajena iz velikih, neobdelanih kamnitih blokov, zapolnjenih z ilovico in drobirjem. Malte v tem času še niso poznali.

V naši krajevni skupnosti Dole sta pomembni vasi Gradišče, ki je svojo funkcijo naselja ohranila na ostankih nekdanjega železnodobnega naselja in Gradišče nad Suhadolami. To je stalo na kopastem, z gozdom poraščenem hribu, ki ga še danes imenujemo Gradišče. Na južni in vzhodni strani ima hrib dokaj strma pobočja, medtem ko je dostop s severozahoda zložnejši. Tudi višinska razlika med vrhom in njegovim vznožjem znaša s te strani le dobrih dvajset metrov. Naselje je majhno, saj meri v premeru le nekaj več kot 80 metrov. Je ovalne oblike z razmeroma dobro ohranjenim obodom. Sledimo mu lahko po robu dokaj močne ježe, za katero je nastala nagnjena terasa. Tako na severozahodu preide terasa v manjši okop, ki obroblja naselbino. Na skrajni vzhodni strani pa del oboda ne več ohranjen zaradi velike strmine, ki je povzročila, da je nasip na krajšem odseku zdrsnil po pobočju. Notranjost naselja ni ravna, ampak se postopoma dviga proti najvišji točki hriba. Da bi dobili za poselitev raven prostor, so na zahodni strani zgradili tri manjše terase. Večja terasa teče tudi preko severnega pobočja hriba, vendar pa leži že izven glavnega oboda naselja. Na tam griču so v pogoreli hiši našli zoglenela žitna zrna, kar je priča, da je tu nekdaj stalo naselje, ki se je ukvarjalo pretežno s kmetijstvom.

Gradišče naj bi v 5. stoletju pr. Kr. uničil požar. Iz virov lahko domnevamo, da je bilo podobno ostalim gradiščem in manjšim naseljem na Dolenjskem.

Na bližnjem Kovačevem hribu, severno od Suhadol, se je na ploskem grebenu razprostiralo plano grobišče iz starejše železne dobe. Danes je tukaj travnik in deloma gozd, a vseeno so na površini vidni vkopi-sledi kopanja peska.

Obstajalo pa je tudi železnodobno naselje Špičasti hrib nad Dolami. Hrib ima pravzaprav dva vrhova, ki ju loči ozko sedlo. Medtem, ko je višji vrh prazen, pa so na južnem, nekoliko nižjem kuclju ohranjeni ostanki naselja s skoraj v celoti sklenjenim obodom. Naselje ima neugodno lego. Zgrajeno je bilo namreč na zašiljenem hribčku, kjer skoraj ni ravnega prostora. Njegova pobočja so z vseh strani zelo strma, le proti zahodu je naklon nekoliko blažji. Tu se teren najprej spusti v manjše sedlo, se nato dvigne v nizek kucelj, potem pa zopet spusti do skal, pri katerih se naselje zaključi. Obod je jasen in ohranjen kot rob nagnjene terase. Le na severovzhodu obroblja naselje rahel okop, ki se že po štiridesetih metrih spremeni v rob terase, ki mu lahko potem sledimo vse do naravnih skal na skrajnem zahodnem koncu Špičastega hriba. V notranjosti naselja je več teras, ki pa v načrtu izkopanega ozemlja niso dokumentirane. Nekaj terasam podobnih tvorb je tudi zunaj oboda na severovzhodnem pobočju naselja, vendar pa bi bilo potrebno njihovo prisotnost še preveriti s sondiranjem. V notranjosti naselja so v krtinah našli precej fragmentov prazgodovinske keramike. 

Dolska žarna »situla«

Po pripovedovanju domačinov naj bi se na dolskem koncu našla tudi posoda iz »starih cajtov«, nekakšna situla. Kako naj bi ta situla izgledala, ne ve nihče, saj je edini dostopni vir slika keramične žarne posode v časopisu. Najdena je bila pri nas leta 1878, kar nam dokazuje napis MARIA THAL.

Železarstvo

V teh železnodobnih gradiščih lahko najdemo še dokaz za obstoj dejavnosti, ki se je ohranila do današnjih dni. To je železarstvo. V naših krajih je razmah te obrti omogočila limonitna ruda, katere je tu veliko. Rudo so kopali v dnevnih kopih tudi na Dolah in sicer na travniku Cestnica in Bistrica (travnik pod njo). Obe nahajališči sta severno od vasi Kal pri Dolah.

SREDNJI IN NOVI VEK

Avtohtono prebivalstvo, ki se je pred naselitvijo Slovanov umaknilo v višje predele, se je v tem času povečini ukvarjalo s kmetijstvom in z gojenjem živine. Pridelke so prodajali v dolinah na trgih, preživljali so se še s tovorništvom.

V srednjem veku je naš prostor padel pod upravo Savinske marke, ki je segala od Savinskih Alp do Sotle na severu in na jugu do Mirne in Krke. Zaradi prehoda na severno ozemlje se je ohranila pot iz Šentruperta proti Savski dolini, zato lahko domnevamo, da je potekala po bivši rimski poti tudi čez dolsko planoto. Kasneje je to območje prešlo pod upravo oglejske patriarhije.

O reformaciji in hujših turških upadih ni veliko podatkov. A vseeno so tudi tukaj ljudje bežali pred turško šibo, se skrivali v obzidane cerkve, t.i. tabore. Stari ljudje še vedno radi tarnajo, da so njihovi predniki bili zaradi Turkov ob premoženje in so morali plačevati dodaten turški davek. Kljub širjenju novih verskih idej, protestantizma, se je na Dolskem ohranila katoliška cerkev, sprva v okrilju šentrupertske župnije, samostojna župnija pa je od leta 1752 dalje.

Novi vek ne označuje samo turška ropanja in reformacijska gibanja, obdobje moramo obravnavati tudi s svetlejše, kulturne plati. V tem času so nastali najlepši kulturno-zgodovinski spomeniki, ki so ohranjeni do danes, eni v boljšem, spet drugi v slabšem stanju. Med njimi moramo posebej omeniti mogočno cerkev Marije Vnebovzete na Dolah in romarsko cerkev v Borju ter Valvazorjev lovski gradič v Neudorfu, današnjem Zavrhu. Pomembne po so tudi ostale, manj izrazite, a za vernike zelo pomembne podružnične cerkve:

    - sv. Mihael in sv. Ana na Veliki Gobi
  • - sv. Lovrenc v Prelesju
  • - sv. Janez in sv. Pavel na Gorenjih Jelenjih

 

NAŠA DOBA – 20. IN 21. STOLETJE

Do 2. svetovne vojne

Ob koncu 19. stoletja, v času habsburške nadvlade na Slovenskem, so bile Dole samostojna občina. Ohranile so se do leta 1929, ko se je začela Aleksandrova diktatura. Med diktaturo so bile priključene k Sv. Križu – Gabrovka, nato pa so bile ponovno samostojne. K njim so se pridružile še vasi Čeplje, Mala in Velika Goba ter Gorenje Jelenje, medtem ko so bile Prelesje še vedno pod Šentrupertom.

2. svetovna vojna

Grozote 2. svetovne vojne tudi tem krajem niso prizanesle. Tu je potekala meja med tedanjim okupacijskima silama Nemčijo in Italijo. Meja je potekala čez Gadne, Veliko Gobo, Čeplje, Bistrico, Brdo, Hude Ravne, iz česar lahko sklepamo, da je bila naravna meja potok Bistrica. Italijani so na svoji strani zavarovali mejo z bodečo žico, Nemci pa z minskimi polji. Po popisu, kjer so družine ocenjevali glede na politično in rasno pripadnost, je sledilo nasilno preseljevanje prebivalcev. Večina jih je bilo preko zbirnega centra na gradu Rajhenburg preseljenih v Nemčijo. Nekaterim se je uspelo pravočasno umakniti v okoliške kraje v takratni Ljubljanski pokrajini. Konca vojne ni nihče v dolski župniji dočakal doma.

V začetku maja 1945 je bilo vojnih strahot konec. Izgnanci so se vračali domov od začetka avgusta do konec novembra 1945. mnogo hiš in gospodarskih poslopij je bilo požganih in opustošenih, hrana je bila na karte, toda kljub vsemu so ljudje svoj dom obnovili in zaživeli na ljubljeni zemlji.

Današnji čas

Leta 1952 je bila organizirana samostojna občina Dole, obstajala je 4 leta, nato so jo priključili Radečam, leta 1958 pa k občini Litija. Istega leta so tu odprli matični urad in leta 1960 ustanovili Krajevno skupnost Dole. Zgradili do infrastrukturo: napeljavo telefonskega kabla, vodovod (1961) in električno napeljavo (1954) oziroma elektrifikacijo območja, pri čemer so večino del opravili krajani sami s prostovoljnim delom. Poleg tega so zgradili varnejše, boljše ceste, ki so jih kasneje tudi asfaltirali (1979): na Dolah, Kalu in v Dobovici.

Čas po vojni je bil označen s širjenjem politike samoupravnega socializma in načrtnega gospodarstva. Tako so na Dolah dobili dve plansko postavljeni tovarni: Kovinarsko in Dolko, sprva izdelovalnico sveč, kasneje papirnico. Ti sta zaposlovali večino aktivnega prebivalstva. Posledica gospodarskega razvoja in s tem razvoja kraja in okolice je bila, da so ljudje ostajali doma, se priseljevali tudi od drugod; prebivalstvo je tako naraščalo.

Po osamosvojitvi Slovenije so ti obrati začeli propadati, vedno več je brezposelnih mladih, ki si morajo svoj kruh zaslužiti v dolini (Litiji, Ljubljani, Mirni, Šentrupertu, Radečah…), saj domači kraj na žalost ne nudi več možnosti zaslužka, kar pomeni manjšanje števila prebivalstva, praznjenje podeželja, zamrtje naših vasi in zaraščanje krajine.

Kljub temu, da spada KS v demografsko ogrožen ti podeželja, saj raziskave kažejo na depopulacijo, staranje prebivalstva in slabšo izobrazbeno strukturo starejšega in delovno aktivnega prebivalstva, so spodbudne misli in dejanja domačinov, ki se vedno bolj samoiniciativno zavzemajo za obstoj in ohranitev vasi ter podeželja.

Pokrajinska pestrost površja, razgibanost, prepletanje vzpetega in dolinskega sveta in dobra ohranjenost narave, so že v preteklosti, še bolj pa danes ponujajo možnost za kakovostno življenje, ki pa je bilo nemalokrat trdo in garaško, saj so se morali krajani na reliefno zelo razgibanem področju, daleč stran od večjih urbanih središč boriti za preživetje. Kmetijstvo je pretežno ekstenzivno usmerjeno, velike pa so možnosti za razvoj dopolnilnih dejavnosti in turizma.

situla

  • dolska situla

 

razglednica

  • razglednica (1904)